Vi sicer radi nastopate z velikimi zasedbami?

Res je, vsak moj nastop je tudi drugačen, nerad se ponavljam, vedno eksperimentiram z novimi člani, novimi instrumenti, zvokovno, vizualno, z manjšimi in večjimi zasedbami. Zato sem tudi izredno zadovoljen, da sem imel koncert z big bandom, saj so se pokazali v dobri luči in enostavno sem bil zadovoljen z načinom, kako so zaigrali moje skladbe.

Ste kakšne skladbe napisali posebej za to priložnost ali ste povzemali iz svojega starejšega repertoarja, torej iz materialov, ki so nastajali od samih začetkov?

Ta koncert sem pripravljal zelo dolgo, saj smo se s Petrom Erskine-om začeli dogovarjati že marca lansko leto, ko smo videli, da je lahko naš gost. Od lanskega marca pa do decembra, torej kakšnih osem mesecev, sem se pripravljal tudi na koncert z mojo manjšo zasedbo, na katerem bi igrali predvsem starejše skladbe. Tega potem nismo uresničili, saj se ni obneslo. Ostali smo torej pri novejših skladbah, ki jih sicer lahko slišite na najnovejšem albumu Brizani Projecta z naslovom For You. Dodan je bil tudi drugi del skladbe My Gipsy Heart, ki povzema celoten spekter mojega dela. To so torej nove kompozicije, narejene v big bandovskih aranžmajih.

V tem mesecu pri nas v Domžalah, v okviru cikla Jazz v galeriji, nastopate v povsem skrčeni zasedbi, v triu, kar je skoraj popolno nasprotje big bandu. Vam tudi manjše zasedbe predstavljajo izziv?

Seveda. Tudi s triom si želim večkrat nastopati. Na Jazzu v galeriji bomo v zasedbi Igor Bezget na kitari, Žiga Kožar na bobnih in moja malenkost na basu. Pa seveda spet manjše presenečenje, tako zame, kot za obiskovalce koncerta (smeh).

O vašem delu so obiskovalci domžalskega kulturnega doma izvedeli že kar nekaj, ne vedo pa, iz kje izhajate, kakšni so bili Vaši prvi glasbeni koraki. Verjetno imate nagnjenost k glasbi že v družini?

Izhajam iz glasbene družine, oče je bil dirigent, odrašÄali smo z glasbo. Kot otrok sem že zelo zgodaj začel igrati na mandolino, kitaro, klavir, pred vsem drugim pa je bilo petje. Pel sem z revijskim orkestrom iz Beograda, imeli smo velike turneje po Srbiji, tako da so mi vsi govorili, da je prav glas moj najmočnejši instrument. Z glasbeno šolo sem vzporedno delal še osnovno in kasneje še zobotehnično srednjo šolo, ker je moj oče hotel, da bi bil eden od otrok zdravnik. Ker se mu je kot glasbeniku pripetilo že vse mogoče, je rekel, da bi bilo bolje, če grem v zdravniški poklic. Jaz sem ubogal starše in šolo pridno končal, vmes pa sem komponiral, nastopal na festivalih, od akustične glasbe in komercialnih zasedb, imel pa sem tudi veliko solo nastopov. Od nekdaj sem namreč nastopal tudi kot kantavtor, saj komponiram že od svojega enajstega leta. Prepeval pa sem jazzovske standarde in evergreene, v mojem repertoarju pa je bil tudi kakšen Stevie Wonder. Ves čas mojega izobraževanja je bil tudi big bandovsko obarvan, saj sem spremljal stvari, ki jih je delal moj oče, poslušal pa sem tudi rhythm & blues. Po končani zobotehniški šoli sem potem hotel iti na akademijo, pa mi je oče rekel, da bi bilo bolje, če grem na stomatologijo, ki sem jo potem vpisal v Prištini. V drugem letniku sem prišel v Ljubljano, kjer sem naredil diferencialne izpite, se vpisal na fakulteto, nakar so začela leta minevati zelo hitro. Tako se je potem s stomatologijo ustavilo. Sem se pa v tem času veliko izobraževal po jazzovskih šolah doma in v tujini, komponiral in igral.

Kaj pa je na to rekel Vaš oče?

Prav zadnjič sva se o tem pogovarjala na enem od mojih koncertov in rekel mi je, da je zadovoljen s tem, kako so se stvari razvile.

Pri vašem delu je zelo pomembna tudi romska glasba, ki pa je nisem zasledil, ko ste mi govorili o svojih zgodnjih korakih?

Takrat dejansko nismo poslušali romske glasbe, saj je bil moj oče eden od prvih romskih glasbenikov, ki niso igrali po porokah in gostilnah, ampak se je usmeril k jazzu in klasiki. Igral je v simfoničnem orkestru in je osnoval zabavni orkester RTV Priština. Bil je tudi organizator orkestra in ta sekcija je začela živeti prav z njim in potem iz leta v leto rasla. Romska glasba torej v našem otroštvu ni bila nikoli prisotna, tudi doma je nismo poslušali, saj je sestra študirala flavto, brat tolkala, poleg tega pa smo vsi igrali po več instrumentov. Ko so prišli obiski, smo naredili skupino in igrali za goste. Želja, da bi se dotaknil tudi romske glasbe, pa se je pri meni pojavila okoli leta 1995, ko sem slučajno naletel na neke romske posnetke, ki so se mi zdeli zanimivi. Sicer pa imam za skupino Amala, s katero igramo romsko glasbo, napisanih zelo malo avtorskih kompozicij, več je priredb tradicionalnih skladb, s katerimi hočem pokazati drugačen pristop do romske glasbe. To glasbo raje izvajam v sklopu jazza in podobnih žanrov.

Saj tudi Amala je v prvi vrsti sestavljena iz jazzovskih glasbenikov.

Točno, tudi to. Saj jaz niti nimam osnove, da bi gradil na temeljih originalnega orienta in stereotipov romske glasbe. Imam ekipo z odličnimi gosti iz tujine, ampak jedro zasedbe so bili vedno jazzovski glasbeniki iz Slovenije, s katerimi ustvarjamo fuzijo različnih kultur in filozofij.

Se je ideja Amale razvijala, je bil začetni stadij drugačen od tega, kar lahko slišimo danes?

Amala je imela na začetku pet članov, potem se je število večalo. Moje skladbe pa so že nakazovale, da potrebujemo večjo zasedbo. Kasneje smo potem dodali še godala in pihalce, tako da nas je bilo na koncertu ob svetovnem dnevu romov, ki smo ga pred nekaj leti priredili z Esmo Redžepovo v Cankarjevem domu, že okoli štirideset. Sedaj, ko smo končali projekt s Petrom Erskine-jem, se je pojavila priložnost, da naslednje leto tudi z big bandom RTV Slovenija izvajamo skladbe Amale, torej kombinacijo big banda in svetovne glasbe.

Končujete tudi študij muzikologije. Kaj vas je spodbudilo k temu, da glasbo študirate še iz teoretske plati?

Muzikologijo študiram zato, ker me ta glasbena veja zelo zanima. Praktično sem dal skozi že zelo veliko, ampak v glasbi seveda ni meja, saj se neprestano učimo in nikoli ne moremo vedeti vsega. Kar se tiče teorije, pa ima muzikologija to čudovito moč, da lahko skozi študiranje not izvemo veliko stvari, kar me je enostavno zanimalo. Poleg tega sem si zadal nalogo, da bom diplomo posvetil mojemu očetu in njegovemu delu. On v vseh teh letih ni imel časa, da bi si ustvaril kakšen arhiv svojih del. Z eno plačo je preživljal štiri otroke, tako da za te reči ni imel časa in moja naloga je, da uredim zapise o njegovem delu in nagradah.

Tudi vi imate otroke. Sta sinova tudi glasbenika?

Starejši, Armando, končuje gimnazijo in hodi v tretji letnik srednje glasbene šole. Ko je vpisal gimnazijo je rekel, da bi se vpisal še v srednjo glasbeno šolo in sploh nisem vedel, kdaj je šel na sprejemne izpite. Sedaj pravi, da bi šel študirati medicino ali farmacijo, predvidevam pa tudi, da bo šel na kompozicijo na glasbeni akademiji. Bil je sicer tudi zelo perspektiven pianist, ampak ga to ne mika toliko kot mlajšega sina, Bernarda, ki je se je odločil za violončelo, ki mu zelo leži. Izobražuje se pri najboljših mentorjih doma in v tujini, pri Nataliji Gutman, Moniki Leskovar in pri Igorju Škerjancu.

Ker izhajate iz študija več instrumentov in že dolga leta vodite različne zasedbe, me zanima, kako to, da ste se odločili za bas, ki je sicer pomemben temelj, a je v celotni sliki zgolj spremljevalen in bolj v ozadju?

Začel sem z mandolino, kitaro in klavirjem, ki mi je bil čisti užitek. Toda v tistem času je bil nakup klavirja velik zalogaj, zato sem se kot pevec odločil, da je najbolj enostavno igrati bas. Nekako je bilo lažje igrati.

Večinoma vas vidimo na bas kitari. Se kontrabasa še dotaknete?

Kontrabas sem nazadnje igral nekaj let nazaj s Sašo Lošićem v Križankah, ampak od leta 1985 ga praviloma ne igram. Bil je velik, težak in ker nisem imel avtomobila, sem se ga znebil in vzel električni bas. Temu sem potem vzel ven prečke, tako da je »fretless« in imaš občutek, da igraš na kontrabas.

Sedaj, ko ste s petdesetletnico zaključili neko obdobje, mi povejte še, kaj načrtujete v prihodnosti. Omenili ste že možnost igranja skladb Amale z big bandom, ampak prepričan sem, da imate v načrtih še mnogo projektov?

Za naprej imam ogromno načrtov, nikoli ne ostanem brez idej. Projekt, pri katerem je sodeloval Peter Erskine, je zame zelo pomemben. Koncerte smo posneli in 19. ter 26. marca bodo posnetke predvajali na televiziji v okviru oddaje Slovenska jazz scena. To so veliki projekti, ki jim bo sledila tudi zgošÄenka. Poleg tega smo z Erskine-om en dan snemali tudi v studiu in s tem ustvarili že naslednjo plošÄo Brizani Projecta, ki bo izšla v naslednjih dveh letih. Erskina bom še vabil k sodelovanju tudi pri bodočih projektih. Ko smo snemali, je moje kompozicije slišal prvič in jih tudi odlično odigral. Celo pel je zraven, tako melodične so se mu zdele. Poleg tega moramo s Simfoničnim orkestrom končati nekaj kompozicij Amale, konec leta pa načrtujemo tudi realizacijo muzikala. To so torej projekti, ki jih imam v načrtih, če ne drugo leto, pa čez dve leti, nekje do leta 2010. Kaj pa se bo v tem času še pojavilo v moji glavi, bomo pa še videli.